-
Kdo je Comedy club? Kaj to je kaki Nemec?
– Genialka Ajda -
Odrezi mi prosim en kos interneta.
– Ajda med rezanjem ananasa -
Se vedno Fez
Sprememba nacrta. Prav neumno sva sklepala, da avtobusi proti Marrakeshu vozijo kar cel dan, odhod je namrec komaj ob 21:30 zvecer, tako bova cel dan hengala in opazovala prebivalstvo in mesto.
Prijatelj M(artin), ki je nekoc tudi sam kaj zapisal na blog, potem pa izgubil voljo, navdih in dar, me je opozoril, da vecino casa pisem samo negativne stvari, zato bom na tem mestu nastel nekaj pozitivnih.
- sediva v relativno dobro klimatiziranem cyber clubu. To pomeni, da sva po hrbtu samo nekoliko vlaznejsa in ne cisto mokra.
- natakarica v baru vecjega trgovinskega centra naju ni poslala v napacno smer, ko sva jo vprasala, v kateri smeri je najvecja ulica v mestu.
- zjutraj sva na avtobusno postajo odnesla najina nahrbtnika, da se lahko dolgocasiva in cakava na vecerni avtobus razbremenjena. Usluzbenka nahrbtnikov najprej ni zelela shraniti, kmalu pa je pristopil sef in rekel, da naj nama ugodi. Res prijazno! Ali je to naredil zato, da bo imel cel dan cas prodajati najine obleke, bova ugotovila komaj zvecer. Se pa je za konec res prijetno nasmehnil - res redkost!
- na jutranji kavici me je beracica lepo opozorila, da se ignoriranje tistih, ki prosijo, enostavno ne spodobi - s cvrgo v uho. Z je..eno mocno cvrgo, ce povem po pravici. Ocitno sem jo res mocno ignoriral.
- M ima mogoce prav, ko pravi, da bo na tem potovanju prislo do trenj med nama z Ajdo - tako namrec ocitno misli tudi nesteto posilicnih ulicnih prodajalcev robckov, ki menda mislijo nekaj v stilu “gospod, res so poceni, pa res jih boste kmalu rabili“…
To je v bistvu to, zdaj se namrec pojdeva naprej kuhat. Se slisimo iz Marrakesha!
-
Fez
Vcerajsnje popoldne ter danasnji dan sva porabila za spoznavanje Feza. Ker je tukaj temperatura ze neclovesko visoka, se poskusava zbujati cim bolj zgodaj, ter si vse, kar je vredno ogleda, pogledati ze zgodaj dopoldan. Tak je bil nacrt.
Vsa mesta v Maroku so zgrajena po istem vzorcu, sestavljena so iz Medine, kar predstavlje neke vrste staro mestno jedro, ter Ville Nouvelle, kar je na nek nacin novejsi del mesta.
Medina je pajkova mreza mariborskih Mesarskih prehodov. Kilometri in kilometri prepletenih ulic in ulicic, kjer bi dejanski Mesarski prehod predstavljal eno pomembnejsih. Menda se v tem labirintu izgubi cisto vsak, tudi midva sva se vceraj. Celotna Medina je ena velika trznica, nepredstavljivo. Tukaj se da dobiti cisto vse, stojnic in majhnih privatnih trgovinic pa je na tisoce… Avtor Lonely Planeta pise, da je kar nekajkrat moral otrokom placevati, da so ga pripeljali iz te neskoncne zanke cest, midva pa sva se elegentno prikljucila francoski druzinici in skupaj smo nasli pot na poznana tla.
Danes sva se tja podala se enkrat, tokrat trdno odlocena, da to zmedo premagava - in uspelo nama je! Jaz osebno, kot znan pomorscak in priznan bralec zemljevidov, s pomocjo godrnjanja Ajde seveda, sem se odlocil, katere zanimivosti mesta je dejansko vredno pogledati (Meknes in Fez sta bila v moji pristojnosti, vsa ostala mesta so v domeni Ajde), ubrala sva zeljeno pot, se malo lovila in malcek tudi izgubila, si pogledala znamenitosti (stvar najbolj vredna ogleda je po mojem mnenju prav sistem ulic sam, pogledala pa sva si na primer tudi mosejo, ki se je v bistvu ne vidi, saj je tako obgrajena s hisami, vstop pa je ne-muslimanom prepovedan. Na tem mestu se sprasujem, zakaj je na prvem mestu znamenitosti knjige, ki je v bistvu namenjena zahodnim trgom?), ter nasla pot do mestnega obzidja, od koder sva se potem odpeljala proti hotelu. Iz tega lahko skupaj potegnemo zakljucek, da sva boljsa od avtorja vodica, ter da bi ga v bistvu celo napisati morala midva! Mimogrede, najin hotel je od obzidja oddaljen okoli stiri kilometre, a je ta pot sredi dneva zaradi vrocine skoraj neprehodna.
Se nekaj na temo vrocine, zadnjo noc sva namrec zaradi tega pretezno prebedela. Ocitno je tukaj navada oditi v posteljo pozno po polnoci, saj sva dolgo v noc poslusala glasen direndaj z ulice, a to ni bil razlog, da nisva mogla spati. Bilo je namrec tako vroce, da sva ob negibnem lezanju na postelji bila popolnoma spotena. Domacini se tega ocitno zavedajo, zato odhajajo v posteljo kasneje, primankljaj spanca pa potem nadomestijo po kosilu.
Za danes so najini nacrti dokaj skromni - sprehodila se bova skozi novejsi del mesta, si ga na hitro ogledala (glede na Lonely Planet tukaj ni nekih znamenitosti), ter nabavila avtobusno vozovnico proti Marrakeshu, kamor se odpravljava jutri dopoldan - pred nama je dobrih osem ur voznje na klimatiziranem avtobusu, preden prispeva v najbolj vroce mesto v Maroku.
-
Meknes - Fez
Danes (19.7.2010) sva pot nadaljevala proti Fezu, ki je od Meknesa oddaljen kaksni dve uri in pol voznje z avtobusom. Ker sva v Meknesu videla prakticno vse, kar je bilo vredno videti, sva dopoldne nekoliko zabusavala, si privoscila kavo, prebrala nekaj o Fezu ter v miru (in vrocini) pricakala avtobus. Odpeljali smo se okoli 11:50 dopoldan in v Fez prispeli ravno v casu najvecje vrocine. Velja omeniti, da je resnicno ne prenasam dobro (vrocine!), Fez pa je do zdaj najbolj vroce mesto. Cututi je razliko in zdaj se ob hoji po cesti pocutim, kot bi se dejansko kuhal na pari. Degustacije cez dva dni, ko bom dokoncan.
Fez je hkrati tudi najbolj nadlezno mesto. Ob izstopu z avtobusa so naju napadli lokalni “taksisti”, ki sva jih seveda gladko zavrnila in se odlocila za uradni taksi. Eden je bil se posebej uzaljen in nama je govoril, da sva “angry people”. Kakorkoli, s taksijem sva uspela najti hotel, ter tam najela se zadnjo sobo, ki ima tudi tus. Ce bi prisla deset minut kasneje, bi jo sicer samo na pol pismeni dedek oddal dvema drugima turistkama, ki sta zacuda govorili slovenski jezik - tako kot tudi midva!!! :)
Zaradi vrocine si mesta se nisva uspela pogledati, saj sva takoj planila pod hladen tus, ter se odlocila najbolj vroce ure prebiti na kosilu in na internetu - kaj o Fezu zato jutri.
-
Meknes - Moulay Idriss - Meknes
Za nama sta dva dneva Meknesa z okolico, najino mnenje o ljudeh pa se vedno bolj nagiba k negativnemu. Na iskrene ljudi naletis tezko, ali bolje receno, kdorkoli pristopi k tebi in te nagovori, je ali izgubljen turist, ki bi rad delil taksi, ali Arabec, ki te namerava nategniti za nekaj dirhmov.
Vceraj sva si nasla hotelsko sobo, ki je sicer zelo poceni, a hkrati tudi zelo skromna. Poleg srednje velike postelje je v sobi se majava miza, razpadajoc stol in umivalnik z nenamenoma premicno pipo. Kopalnica je ena - za cel hotel. Se lastnik se tusira tam. Je pa ta zato izjemno prijazen in izgleda iskren, tako da imava s tam clovekom, poleg fanta v Casablanci, ki nama je pomagal kaditi pipo, prakticno edino pozitivno izkusnjo, kar se tice domacinov.
Hrana naj bi tukaj bila poceni, a z Ajdo enostavno ne naletiva ne neko restavracijo, tudi minimalisticno ne, ki bi ponujala svez, topel in okusen obrok po nizki ceni. Se t.i. ulicne restavracije so nategi: ali se natakar na zacetku zlaze in pove napacno ceno, ali je cena previsoka, ali pa dobis enostavno hladno hrano. Ko se vsega skupaj navelicas in si zazelis popolnoma navaden in poceni sendvic, ti na krozniku prinesejo dobesedno suh in trd kruh ter masten in hladen pomfrit. Se vedno nama preostane Pizza Hut ali McDonald’s, ki imata vsaj toaletne prostore spodobno urejene!
Meknes. Mesto naju ni navdusilo. Temperatura je ze od 10. dopoldan naprej neznosna, ohladi se sele po 6. ali 7. zvecer, govorim o okoli 45-50° C. Poleg muzeja, ki bi naj bil eden boljsih v Maroku, a iskreno povedano ni nic posebnega, sva videla se mavzolej enega pomembnejsih sultanov - Moulay Ismail s konca 17. stoletja. V tem mestu je na sploh vse povezano s tem gospodom, ocitno je bil poleg tega, da je bil sultan, se arhitekt ter skrbink vec desettisocim otrokom, ki jih je zaplodila njegova crna garda, ki jo je kot suznje uvozil iz podsaharske afrike, da bi varovala takratno prestolnico ter sever Afrike.
Danes (18.7.2010) sva se odlocila za celodnevni izlet v Moulay Idriss, ki je neke vrste sveto mesto - ce se petkrat letno odpravis v to mesto, ni potrebno romati v Meko. Tukaj smrdi poleg urina se po konjskem/oslovskem/mulastem dreku, ki jih po mestu kar mrgoli. Z Ajdico se sprasujeva, kaj je tako posebnega na tem mestu, saj v mosejo nemuslimani ne smejo vstopiti…opazila sva dve zanimivosti, od katerih je samo ena zapisana v najinem vodicu po Maroku, Lonely Planetu. Prva je to, da imajo zgrajen edini okrogli minaret v celem Maroku, ki je v bistvu izgledal bolj ali manj kot nek silos na vrhu na pol porusenih his. Druga posebnost je ta, da sta se dva mozaka odlocila podreti hiso s kladivom - prvi je drzal “majzl”, drugi je obcasno udaril po njem s kladivom. Mimo sva sla dvakrat v slabih 15 minutah ter opazila napredek cca. 10 centimetrov.
Najvecja posebnost Maroka do zdaj je nategovanje. Poleg ze prej omenjenega gospodica iz hotela, ter fanta iz kadilnice, naju je poskusal, ali pa mu je bolj verjetno celo uspelo, nategnil cisto vsak.
Pripetljaja s hrano sem ze opisal, druga stvar, pri kateri moras biti previden, so taksisti. Pred vstopom v vozilo je enostavno obvezno preveriti, ali taksimeter sploh funkcionira. Zgodilo se je namrec, da sva vstopila v popolnoma uradni taksi petit, po nekaj metrih voznje (dobesedno metrih) ugotovila, da merilec ne deluje, voznik pa naju ni izpustil iz vozila, se nama nesramno smejal v obraz in naju na koncu se odrl za okoli 7 dirhmov. Ce bi Ajda bolje obvladala francoski jezik, ali pa bi kateri od Arabcev poznal vsaj kako anglesko besedo, bi se vsaj prepirali lahko…
In ko sem ravno pri prepirih - ti so zelo pogosti. V nekaj dneh sva videla tri ali stiri javne, kjer so si, ponavadi na relaciji moski - moski, videla pa sva tudi moski - zenska, najbrz v svojem posebnem jeziku izmenjali nekaj krepkih. Samo ugibava lahko, kaj so si imeli za povedati….zelo temperamenten in prepirljiv narod skratka.
Jutri dopoldan se z avtobusom odpravljava v bliznji Fez, ki se po besedah poljskega vodnika, s katerim sem govoril v Casablanci, ne razlikuje kaj veliko od Meknesa, le stopnjevano je vse skupaj. Na nek nacin naju je ze strah…
-
Casablanca - Meknes in nekatere zanimivosti
Moje pisanje bom nadaljeval, kjer sem ga vceraj koncal.
Odlocila sva se za t.i. pes pot po mestu, ki naj bi obdelala nekatere vecje zanimivosti Casablance. Hodila sva priblizno 20 minut, ko sva skoraj po nakljucju izvohala kadilnico, kjer so gostom postregli z vodno pipo, takorekoc znacilnostjo Arabcev, a na Ajdino zalost ocitno ne tako zelo znacilno za Casablanco.
Prijazen mladenic naju je v nesliscini (govoril je tako tiho, da ga nisva mogla niti poskusiti razumeti, se zdaj nisva prepricana, kateri jezik je govoril) vprasal, kaj bi si zelela, Ajda pa je s ponavljanjem “Un sisa et deux mint the” (v pribliznem prevodu: eno siso in dva metina caja) uspela narociti: Sprite za mene, njej je bolj ustrezala gazirana pijaca z okusom jabolka, pokadila sva vodno pipo z okusom minta, na racun hise pa prejela se vodno pipo z okusom jabolka. Punca oblada!
Natakar, ce mu lahko tako recemo, se je izkazal za izjemno prijaznega mozaka, ki je takoj ocenil, da nisva izkusena kadilca, zato je dobesedno vsaki dve minuti pritekel do najine mize, zamenjal oglje ter sam nekajkrat globoko potegnil, da se zadeva morebiti ne bi ohladila, ter da nama je nazorno prikazal primeren nacin kajenja. Mogoce pa je zelel samo prisesti.
Po skoraj pokajenem tobaku z okusom minta, za tem pa se z okusom jabolka, sva se oba pocutila…zadete. Sprostiti se ob kajenju, nama ocitno ni uspelo, kadilnico sva oba zapuscala s slabostjo v trebuhu in s potnim celom. Skupna odlocitev je padla, do konca potovanja vodne pipe vec ne kadiva. Zatekla sva se v najino hotelsko sobo ter mirno zaspala.
Tudi danasnji dan (17.7.2010) sva zacela zgodaj, saj nisva zelela zamuditi zgodnjega avtobusnega prevoza proti Meknesu. Voznja, ki traja dobre stiri ure je bila prijetna, meni pa je uspelo na sedezu celo zaspati…Ajdo se vedno muci nespecnost. Ker je v Meknesu trenutno se prevroce, sva se zatekla v restavracijo na pikantni snack, ter obvezno pisanje emailov….
Ob koncu bom napisal se nekaj zanimivosti, ki sva jih opazila tekom prvih treh dni v Casablanci:
- takoj po prihodu sva opazila, da so Arabci zares nori, a dobri vozniki. Nenadna menjavanja pasov, neupostevanje znakov in semaforjev, hupanje. Pesci preckajo cesto kjerkoli, pa naj bo to dvo ali tropasovnica…vseeno prometnih nesrec ni videti.
- ko sva prvo jutro stopila iz hotela, ter po Ajdinih napacnih navodilih zavila v napacno smer, ter zato pomotoma krenila skozi najnevarnejso cetrt Casablance, sva kar na ulici srecevala gruce ljudi, ki so si podajali plastenko, vsebino polivali po krpi, ter zadevo potem vdihovali. Ajda je bistro ugotovila, da so se zadevali z bencinom, po katerem je tudi smrdelo v okolici. Najbrz naju je kaksnega ropa resila samozavest, saj sva pogumno stopala mislec, da hodiva v pravo smer.
- Casablanca smrdi. Veliko ulic ima vonj po urinu, Ajda je glasno izrazila skupno misel: “Pa kaj tu vsi scijejo po ulici!?”
- Casablanca je precej umazana. Nisem preprican, ali sploh kdo cisti ulice, saj kar na mnogih dvoriscih zapuscanih stavb nastajajo divja odlagalisca, veliko smeti pa je tudi po in ob cesti ali plocnikih.
- priblizno 19% od 34,3 milijona prebivalcev zivi pod pragom revscine, 7% jih zasluzi manj kot dolar na dan, kljub temu pa maroski kralj zapravi okoli 190.000 dolarjev na mesec za vzdrzevanje kraljevega voznega parka, ter si izkazuje placo v visini 45.000 dolarjev.
- V Casablanci se pomanjkanja denarja, kar se tice nakupov avtomobilov, ne pozna. Seveda je razlika, ce zadevo primerjamo s Slovenijo, a ne pretirane. Najpogostejsi avtomobili na cestah so Renaulti, Peogeoti, Citroeni in Mercedesi.
- najbolj pogosto jedena hrana v Maroku je: za zajtrk croissant (rogljicek, le oblike je nekoliko drugacne), za kosilo pa pizza.
Za danes naj bo to dovolj, zunaj je temperatura namrec padla na pod 40 stopinj celzija, zato bova zdaj pohitela v stari center mesta, da si ogledava kaksno znamenitost…
وداعا
-
Maribor - Benetke - Madrid - Barcelona - Casablanca
Koncno dopust.
S samo mojo deklico Ajdo, sva se letos odlocila za prvo skupno potovanje. Sefica je ocitno presodila, da je njena koza dovolj utrjena, da se je pripravljena podati na nekoliko daljso pot z napornim mano, zato sva se, seveda skupaj, ter seveda iz objektivnih razlogov, odlocila za tavanje in ogledovanje posebnosti v Maroku.
Pot se je zacela ze zgodaj zjutraj, natancneje ob 4., ko sem po napacno ocenjenem potrebnem casu za pripravo, prehitro prebudil celotno druzino, da so se lahko spodobno, ter kot ljudje poslovili. Spodletelo mi je samo pri ocetu, ki je na pol iz nezavesti jamral, da se naj pazim. Navsezadnje so pred mano bili trije poleti (menda je to bila najcenejsa varianta), ter pri vsakem, po mojem mnenju vsaj 50 odstotna moznost, da vzlet ali pristanek spodletita.
-
Pravijo, da so ženske za volanom vsaj tako dobre kot moški…
-
Video je bil posnet med gimnazijsko šolo v naravi v 2. letniku na Vojskem. Pri Idriji! Pri pospravljanju sobe sem dokaj slučajno naletel nanj, kmalu pa bom objavil še več odsekov našega šolanja.
V glavnih vlogah so Martin kot vernik, Tilen kot “mojster teme” ter Urban in Rok kot bogokletnika.
-
Napoved potopisa: Maroko
S punco Ajdo v četrtek zjutraj odpotujeva na tritedensko pohajkovanje po Maroku. Danes sva opravljala še predzadnje nakupe, beseda pa je nanesla tudi na pisanje dnevnika - princesa namreč namerava dogodke in odmeve spreminjati v besede s pomočjo knjižice velikosti a5, ki si jo je za ta namen danes tudi kupila.
Sam bom ta relativno neslučajni dogodek izkoristil za ponovno obuditev pisanja bloga. Mogoče se mi potem vendarle odpre in uspem to zadevščino spraviti v pogon, prispevke bi namreč rad ponovno objavljal s podobno frekvenco kot se je to dogajalo v zlatih časih bloga, preden so starega ambushali.
Po 15. juliju pa vse do 5. avgusta (s foto materialom pa tudi kasneje) zatorej pričakujte direktna javljanja iz te nekoliko toplejše dežele.
-
Nemčija ni fenomenalna
Vsi pišejo o fenomenalni Nemčiji, nemški mediji so prepričani, da so že svetovni prvaki…pa nisem popolnoma prepričan, zakaj. Vsi rezultati so namreč povsem pričakovani, Srbija jih je premagala, ker so itak boljši, od bolj odmevnih rezultatov, po katerih so postali tako samozavestni, pa so s 4-1 premagali slabo Anglijo, ki je remizirala z Alžirijo in razen nekaj minut sploh niso igrali, ter s 4-0 Diegovo Argentino, za katero se tako ali tako ve, da se je tako daleč prešlepala zaradi kvalitet posameznikov v reprezentanci, med tem ko zaradi obupnega selektorja v pomembnejših tekmah pač niso znali igrati.
Prvi pravi nasprotnik Nemčije bo v polfinalu Španija, tukaj se bo pokazalo, ali so dejansko vredni toliko, kot pravijo mediji. Jaz še vedno mislim, da jih bo Španija naučila pravega nogometa, hkrati upam, da se ne motim! :)
Tukaj so še vse dosedanje tekme nemške reprezentance na svetovnem prvenstvu:
Argentina 0:4 Nemčija
Nemčija 4:1 Anglija
Gana 0:1 Nemčija
Nemčija 0:1 Srbija
Nemčija 4:0 Avstralija
-
Duckface!
-
Mladi pajki
Naprodaj čez dober mesec!
-
Študentski protesti
Da večina študentov ne ve, proti čemu so protestirali v minulem dnevu, raje sploh ne bom govoril. O tem, kakšni zakoni bodo sprejeti in kdo je proti njim, je bilo v preteklih tednih napisano že premnogo, zato se v to ne bom poglabljal, vsekakor pa dogodke, ki so se zgodili med temi protesti ostro obtožujem - mislim na izgrede in vandalizem pred slovenskim parlamentom.
Med surfanjem sem naletel na blog, ki podaja idejo, da bi k “vandalom” postavili imena, tukaj je povezava: http://najseve.blog.siol.net/2010/05/19/kdo-nam-razbija-parlament/
Ko na hitro preletiš fotografije dobiš občutek, da primitivci ki so povzročali nered tako ali tako ne potrebujejo dela preko študentskega servisa, saj doštudirali ne bodo in se zato lahko poskusijo kar redno zaposliti.
Po drugi strani pa mirne protestne shode 100% zagovarjam in podpiram (mišljeno je na splošno, ideja tega mi ni bila blizu).
